Zato nas ta isti partner, v katerega smo se zaljubili in ki nam v času zaljubljenosti obljublja čisto nov odnos, v katerem se počutimo v celoti ljubljeni, sprejeti, želeni, varni, ko zaljubljenost mine, lahko prizadene najhujše bolečine z občutji zavrženosti, odtujenosti, nemoči, osamljenosti, obupa …

Običajno zakonca v svojem zakonu poustvarjata vzdušje, ki sta ga bila vajena doma v času, ko sta odraščala. Če sta se kot otroka ob svojih starših počutila odveč, utesnjena, bosta to vzdušje poustvarila v njunem zakonu. To bosta nezavedno počela tako, da se bosta drug na drugega odzivala z vedenji, ki bodo v njiju zbudili ravno takšna čutenja, kot jih poznata že iz otroštva. Partnerski odnos prehaja skozi različne faze. Prva faza odnosa je zaljubljenost. Zanjo je značilno, da se takrat v možganih sproščajo snovi, ki delujejo kot droga. To povzroča, da partnerja drug drugega vidita kot idealnega, kot nekoga, ki ga poznata že od nekdaj. Vidita samo pozitivne lastnosti drug drugega, za negativne se ne zmenita. Partnerja razmišljata v smislu »kaj lahko jaz naredim za to, da bo moj dragi ob meni srečen«. Zaljubljenost traja nekje  3–24 mesecev. Zagotovo pa umre. Takrat odnos preide v fazo sestopa v realnost. Partnerja spoznavata, da drugi ni samo tisti, ob katerem se počutita srečna, izpolnjena, ampak s svojim vedenjem povzroči tudi občutja bolečine, prizadetosti, razočaranja. Ko se izpoje intenzivnost zaljubljenosti (običajno je to takrat, ko se partnerja odločata za to, da se zavežeta drug drugemu, na primer, da se odločita za poroko, otroka, skupno življenje …) vsak par preide tudi v fazo boja za moč. Tu partnerja ne razmišljata več, kaj bi naredila, da bo drugi srečen, ampak kaj bom naredil jaz, da bom dosegel, da bo drugi naredil to, kar jaz potrebujem, kar jaz hočem. Zaradi tega prihaja med partnerjema do vedno večjih konfliktov, ki jih bodisi potencirata tako, da se umikata pred njimi in drug pred drugim, bodisi se napadata, obtožujeta, kritizirata. Da bi se pred temi občutji zaščitila, se včasih zatekata k uporabi različnih izhodov iz odnosa. Izhodi so vedenja, v katerih energijo, namesto da bi jo usmerila v partnerski odnos, usmerita izven odnosa k aktivnostim, kjer se počutita živo (ta vedenja so npr. prevare, pretirano ukvarjanje z otroki, odvisnosti, pretirano ukvarjanje z delom, športom, raznimi hobiji …). To povzroča med njima občutja odtujenosti, nemoči, obupa, neljubljenosti. Na tej stopnji se številni pari tako odtujijo, da se njihov odnos  oz. zakon, če so poročeni, konča. Bodisi se ločijo, ali pa v odnosu životarijo (v Sloveniji se približno vsak tretji zakon konča z ločitvijo). Le približno 20 odstotkov parov se odloči za to, da bodo zavestno delali na svojem partnerskem oz. zakonskem odnosu. Tega ne pišem, da bi vas prestrašila, ampak vam pišem v upanju, da boste prevzeli odgovornost za zavestno delo na odnosu.

Zavestno delo na odnosu pomeni, da se partnerja zavestno odločita, da se bosta zavezala za odnos, spreminjala svoja vedenja, razreševala pretekle čustvene stiske, ki sta jih od doma (iz otroštva) prinesla v odnos, se pogovarjala, si zavestno vzela čas drug za drugega. Ta vedenja niso spontana in se je zanje treba zavestno odločiti in delovati. Le zavestna sprememba vedenja lahko v odnosu pripelje do tega, da zakonca ustvarita v svoji družini vzdušje ljubezni, povezanosti, varnosti, miru. To pa je nekaj, po čemer hrepeni vsak človek. Na primer, ko sta partnerja v konfliktu, zelo spontano (brez posebnega truda)  povesta, kaj je drugi naredil narobe, prelagata odgovornost ter spontano kritizirata vedenja drug drugega in ob tem drug v drugem poustvarjata vzdušje napetosti, napada, neprimernosti. Da pa zmoreta v konfliktni situaciji uvideti vsak svoj delež odgovornosti za konflikt, da se zmoreta opravičiti in tudi slišati in razumeti, zakaj je drugi naredil, kot je, pa običajno ni njuna spontana reakcija, ampak je to zavestna reakcija, plod številnih pogovorov, razumevanja, znanja o komunikaciji, stika s svojim čustvenim svetom in sposobnosti vživljanja v čustveni svet drugega.

Zavestno delo na odnosu zahteva:- Pripravljenost na odkrito, spoštljivo  komunikacijo med zakoncema (da se o nesporazumih, konfliktih odprto in sproti pogovarjata, si jasno, neposredno povesta svoja pričakovanja, potrebe, želje; preverjata, ali sta pravilno razumela drug drugega – številni konflikti namreč nastanejo zaradi napačnih interpretacij). – Usmerjenost na pozitivno (zahvaljevanje za male in večje stvari, ki sta jih naredila drug za drugega …).- Da kljub temu, da so med njima nekatere konfliktne teme, skrbita drug za drugega in se zavedata, da bodo nekatere konfliktne teme ostale med njima in da imata kljub temu lahko dober odnos (nekateri pari, ki imajo dober odnos, se zavedajo, da se mogoče v 60 odstotkih odločitev strinjajo, v 40 odstotkih pa se ne bodo nikoli).- Soočanje z bolečinami iz otroštva, predelava teh in zavestno delo na spremembi nekaterih svojih vedenj, ki negativno vplivajo na partnerski odnos.- Sposobnost prevzeti odgovornost za lastno neprimerno vedenje in sposobnost, da se opravičita in zavestno delata na spremembi svojega vedenja.- Skrb za partnerja in prav tako skrb zase (in seveda tudi za otroke, če/ko jih imata).- Odprtost za to, da si poiščeta pomoč zakonskega in družinskega terapevta, če jima kljub trudu ne uspe ustvariti dobrega odnosa, če se zapletata v vedno ene in iste konflikte.- Udeležba na skupinah za pare, kjer lahko podelita svoje stiske, se naučita drugačnih odzivov in slišita druge pare.- Znanje o dinamiki partnerskega odnosa in zavedanje, da je zaljubljenost v vsakem odnosu minljiva in da je sanjarjenje o tem, da mogoče trpim v odnosu zato, ker sem izbral napačnega partnerja, iluzija, ki se bo razblinila v  vsakem odnosu (zmotno je prepričanje nekaterih, da si morajo izbrati le pravega partnerja in bodo potem srečni). Če imata partnerja naravnavo, da je njun odnos dober, da se zavedata tega, da jima je mar drug za drugega, potem gresta veliko lažje skozi konflikt kot pa partnerja, ki drug drugega doživljata, da sta si odveč, da imata slab odnos. Ti bodo večino konfliktov doživeli kot katastrofalne, razdiralne in bodo težko prišli ven iz tega vzdušja.

Zavestno delo na zakonskem odnosu je največje darilo, ki ga zakonca lahko dasta sebi, drug drugemu in svojim otrokom, saj si bodo njuni otroci izbirali partnerja na osnovi vzdušja, ki ga bosta ustvarjala v njihovem domu v času njihovega odraščanja.

Prijavi se na novice in vse pomembne informacije boš prejel/a na mail.

PUSTITE KOMENTAR