Zakaj ne bi delali skupaj?

Je načelo, po katerem deluje Tehnološki park Ljubljana. O tem kakšne so možnosti vključitve, kaj park predstavlja in kako deluje, smo se pogovarjali z g. Iztokom Lesjakom, direktorjem družbe.

»Biti podjetnik je nekako tako kot biti umetnik, je stanje duha in ne nuja. Je način izražanja«, pravi Iztok Lesjak, direktor družbe Tehnološki park. Vsaka pot do uspeha namreč zahteva določena odrekanja in če na njih nisi pripravljen, če jih ne sprejmeš kot del svojega načrta, ne moreš priti do cilja. Kljub vsemu sogovornik stavi na tim, povezovanje in sodelovanje. To je ključ do uspeha, kot pravi: »Čas je, da nehamo kukati čez sosedovo ograjo, ampak si z njim izmenjamo informacije, ter vrtičke začnemo izboljševati s skupnimi močmi.«

Glavna ideja Tehnološkega parka je združiti podjetja pod eno okrilje, jim omogočiti da se razširijo in hitreje rastejo?

Ja, ampak podjetja zdužujemo po nekem izboru. Njihova osnovna dejavnost je namreč tehnološko naravnana, na tržišče pa prinašajo neko novo tehnologijo, bodisi lastno ali uvoženo. Njihova dodana vrednost je tako višja in zato imajo na globalnem trgu večji potencial preživetja in prodaje. S prenosom nove tehnologije na naše tržišče pa so tudi ostala podjetja v tej regiji bolj konkurenčna, torej v drugem kolenu, s tem ko uporabljajo to novo storitev.

S tem namenom tudi projekt Brdo, kjer boste omogočili prostore, sejne sobe, v prihodnosti gostinske lokale za poslovne partnerje ipd.?

Kompleks Brdo je nekakšna logična posledica aktivnosti 5-10 let, ki jih je Tehnološki park izvajal na tem področju. V prvi vrsti želimo talentirane podjetnike obdržati pri nas, torej jim moramo omogočiti tudi podobno okolje, kot jim je omogočeno pri naših sosedih. Končno je treba pogoje in vsebino razviti do te mere, da bodo tudi iz sosednjih krajin, po katerih se zdaj zgledujemo, prišli rajši delat v naše okolje. Seveda pa je projekt Brdo tudi obraz nekega potenciala, obstoječega v našem okolju. Zavedati se moramo, da ima naša univerza 60.000 študentov, da so v Ljubljani skoncentrirani veliki raziskovalni inštituti in da je osrednja Slovenija generator talentov, idej in kapitala. Tej vsebini naraven odgovor je takšen kompleks, v katerem pridejo potenciali do poslovnih prostorov, ki so na določenem nivoju. Vsi ti objekti pa bodo ostali zanamcem, tudi če ne bo več naše družbe. Tisto kar naj ostane je duh skupnosti, ki ga želimo doseči v naslednjih dveh letih. To pomeni, da se bodo podjetja med sabo poznala, povezovala in sodelovala. Kar pa ni tako enostavno kot se sliši. Tega namreč v naši družbi ni, še vedno obstaja zavora pred zavedanjem da lahko največ naredimo skupaj.

Na kakšen način spodbujate mlade podjetnike?

Tehnološki park je institucija, ki z lastnimi sredstvi daje plačo zaposlenim, ti pa nato v neki prvi fazi opravljajo svetovanje vsem članom. Med drugim, kako se napiše račun, kako naj pridejo do izjave o varstvu pri delu, kdo je tisti, ki to zna ali kako priti do določenega dovoljenja. Torej jih usmerjamo in pomagamo rešiti probleme, pokažemo pa jim tudi poti, ki jih v literaturi ni najti. Tistim, za katere po določeni selekciji menimo, da so med 10 najboljšimi, pa dodelimo mentorja, ki je z njimi 24 ur na dan. Po izkušnjah sodeč, napredujejo v enem letu toliko kot bi normalno v treh.

V tem okolju so tudi posamezniki, ki so to pot že prehodili in ti so izjemno pomembni za nov, prihajajoči kader. Dovolj je namreč že srečanje na hodniku, kjer se lahko izmenjajo pomembne informacije. Tako ni nujno, da smo mi nek posrednik pri pretoku informacij, smo prej nekakšen katalizator.

Organizirate tudi tekmovanje za najboljši poslovni načrt.

Ja to tekmovanje je letno. Zmagovalec pa dobi nagrado v višini 3000 evrov, ki jih lahko uporabi za realizacijo svoje poslovne ideje. Ta denar prihaja s strani Tehnološkega parka in je namenjen promociji podjetništva, organizaciji tečajev in pogovorov, ki jih imamo pred oddajo poslovnega načrta. Običajno smo sodelovali z Ljubljanskim univerzitetnim Inkubatorjem. Najprej smo razpisali nagrado za najboljšo poslovno idejo, potem pa smo to nadgradili s tekmovanjem za najboljši poslovni načrt. Vmes smo dali potencialnim podjetnikom tudi štipendijo, cca 500 evrou na mesec, za neke tri mesece, da so poslovni načrt naredili v nekem kvalitetnem duhu.

Letos je sicer poslovna ideja propadla, ampak tekmovanje za najboljši poslovni načrt ostaja, spomladi bomo imeli spet tekmovanje za najboljšo poslovno idejo in jeseni ponovno za najboljši poslovni načrt. Potrebno pa je povedati, da je to regionalno tekmovanje, lokalna promocija podjetništva, ki poteka tudi po drugih slovenskih regijah.

Hipotetično: perspektiven študent dobi neko idejo, kako bi neko zadevo lahko razvil ali izboljšal. Lahko »z njo v žepu« pride k vam, in pričakuje pomoč od tega koraka naprej, če se vam seveda ideja zdi izvirna?

Nekoč smo poslovali brez Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, ki je namenjen predvsem študentom v prvi, inkubacijski dobi. Takrat smo po fakultetah podajali vsebino, ki se je imenovala »Izven univerze v samostojnost«. Ideja je bila, študentom ponuditi možnost, da se poleg tega da razmišljajo o zaposlitvi v multinacionalki ali državni upravi, odločajo tudi za samostojno pot, uresničijo podjetniške težnje. Mi pa jim pri tem pomagamo. Imeli smo tudi del predavanja o tem, kako med seboj primerjati ideje, kako izbrati pravo, katere kategorije je potrebno upoštevati itd. Povdarili smo tudi moč tima, saj če tega ni, podjetja ni več. Tega pa si ne moreš privoščiti. Pošten moraš biti do sebe, do podjetja, poslovnih partnerjev in zato narediti podjetje tako kot je treba. To pa pomeni, da potrebuješ tim, ki ga najlažje zgradiš tako, da se ozreš na srednjo šolo, kjer se ustvarjajo najtesnejši stiki in točno veš kdo je česa sposoben, kdo je lahko tvoj soustanovitelj, partner ali tihi partner. Na tak način lahko zgradiš nek multidisciplinaren tim, ki mora vključevati genije in tiste, ki so pridni.

Zdaj še vedno podpirate študente, sodelujete z njimi?

Ja, še danes jim pomagamo, ampak primarno bi si želeli da gredo po prvo pomoč v Ljubljanski univerzitetni inkubator. Študentje so namreč izjemno inovativni in spretni, določeni pa tudi nezreli, saj se ne zavedalo svojega poslanstva, se iščejo. S tem sicer ni nič narobe, ampak ko gre zares, si ne moreš privoščiti »last minute« potovanja. Podjetja z istim momentom ni več. Mi zato študentom predlagamo, da se povežejo in začnejo v naših podjetjih delati, s tem imajo možnost profiliranja in navezovanja stikov, v naslednjem koraku pa bo razmišljanje o lastnem podjetju verjetno veliko lažje.

Kako ste vi začeli?

Iz nule. Začeli smo kot projekt znotraj inštituta Jožef Štefan. Leta 1993 je bil to projekt, ko se je ugotovilo, da je treba inštitut reorganizirati. Takrat je namreč s 1000 raziskovalci, prešel v last ministrstva, to pa je podpiralo le bazične raziskave. Po drugi strani so bile znotraj inštituta skupine, ki so 80-90% prihodkov prejemale od raziskav iz trga in tem smo mi uhodili pot, da so se iz skupine, ki je bila zaposlena na inštitutu Jožef Štefan, preoblikovali v privatno podjetje ter začeli v istih prostorih z istim orodjem in industrijsko lastnino, kar je bilo takrat last inštituta Jožef Štefan, kot privatno podjetje. To je bil spin out za takratne razmere. Matično okolje jim ni dalo kapitala, ampak jim je odpustilo industrijsko lastnino. Tako se je začelo.

Vsebina: Maja Bremec