Podjetniško okolje in pomoč države

Kakšna je vloga države pri spodbujanju inovativnosti?

Država s svojimi ukrepi seveda mora biti katalizator inoviranja v podjetjih, vendar nikakor ne v stilu razsodnikov nekdanjega planskega gospodarstva, ki bi odločali, kaj naj se razvija in gre v proizvodnjo in kaj ne. Končni presojevalec vsake novosti naj bo trg, tako kapitalski trg, kot trg končnih uporabnikov. Stimulativno podjetniško okolje si tako predstavljamo po eni strani v vzpostavljanju okolja, ki bi ljudi motiviralo za podjetništvo in bi predvsem spodbudilo več podjetniškega razmišljanja med ljudmi, ki imajo dobre ideje. Te ideje so lahko plod trenutnih navdihov in domačih eksperimentov različni zanesenjakov, še bolj pa bi se morala država posvetiti tistim, ki so svoje znanje pridobili z usmerjenim raziskovanjem na različnih fakultetah in inštitutih, pa tega znanja ne znajo prodati nikamor. V ta namen so s strani države in njenih institucij dobrodošle vse akcije, ki promovirajo podjetništvo kot gibanje in način življenja. V ta sklop sodijo na primer nagrade za najboljše poslovne načrte, nagrada Podjetnik leta in podobno

Najbrž pa samo pozitivna podjetniška klima ne zadostuje. Ukrepi, ki jih država lahko izpelje, so predvsem določene davčne spodbude za investiranje, subvencije določenih aktivnosti - predvsem svetovanja in usposabljanja, olajšave pri zagonu podjetij, poenostavitev postopkov, izboljšan dostop do dolžniških financ (mikrokrediti in garancije). Med strokovnjaki tako pri nas kot v Evropi, so mnenja glede direktnih subvencij v podjetja zelo deljena, vsekakor pa pri morebitnih subvencijah mora prevladovati potencialna tržna orientiranost posameznih podjetniških projektov, ki bi jih država podprla.

Ključno vlogo igra v inovativno uspešnejših gospodarstvih igra tvegani kapital, ki neumiljeno sledi logiki dobička in ne investira v projekte, ki ne izgledajo dobičkonosni. Čeprav ga v slovenskem prostoru poznamo že dolgo, pa je bilo v kakšnih sedmih ali osmih letih izpeljanih le kakšnih 14 investicij in samo ena zaključena z izstopom investitorja. Tudi poslovne angele z imeni in priimki v Sloveniji že poznamo, vendar se ti obnašajo racionalno. To pomeni, da v neambiciozne projekte, ki segajo do meja naše občine in jih še lahko kadrovsko pokrije neko družinsko podjetje ne bodo vlagali, ampak čakajo nekaj bolj razburljivega.

Ena od ključnih ovir pri financiranju malih in srednjih podjetjih, kot jih je pokazala nedavna raziskava (Glas et. Al, 2002) je ob klasičnih trditvah o previsokih obrestnih merah in dragih zavarovanjih kreditov po mnenju podjetnikov prav znanje o financah oziroma pomanjkanje dobrega finančnega svetovanja. Zato se kot model spodbujanja inovativnosti ponuja trikotnik, kot ga prikazuje slika 1. Za izpeljavo inovativnega procesa je pogosto potrebo tako svetovanje kot kapital. Pridobivanje tega, naj si gre za dolgovani kapital ali lastniški, zahteva določene priprave (na primer poslovni načrt), kakor tudi določitev optimalne strukture financiranja, kar pogosto presega znanje, ki ga imajo o financah podjetnikih. Drugo, že omenjeno področje, kjer znanja pogosto manjka, pa je seveda področje trženja, od tržne raziskave do marketinškega spleta za končni produkt. Pospeševalni center a malo gospodarstvo skuša združiti omenjene tri točke trikotnika s Programom subvencioniranega svetovanja prek vavčerjev, Programa spodbujanja invencij in inovacij z mehkimi spodbudami in subvencijami in Pogrami finančnih spodbud, kamor sodita predvsem Klub poslovnih angelov, pri razvoju katerega sodeluje tudi revija Podjetnik in Sekcija skladov tveganega kapitala v Sloveniji SLEVCA.

Bolj sofisticirani ukepi, predvsem v smislu trajnostnega in uravnoteženega razvoja posameznih regij, ki vključujejo koncepte inovativnih regij in razvoj podjetniških grozdov kot centrov inovacijske dejavnosti, so seveda pomembni razvojni projekti države, vendar presegajo okvire obravnave tega članka, zato se v njih na tem mestu ne bomo poglabljali.

Namesto zaključka

Naj zaključim razmišljanje o inovativnosti in podjetnosti s še eno zgodbo. Pred časom se z znancem razpravljal o skupnih znancih – uspešnih podjetnikih. Pogovor je potekal tako, da sem sam iskal pozitivne plati posameznih zgodb, znanec pa je ves čas, prav po slovensko »iskal hudiča«. Za vsakega podjetniškega znanca, ki sem se ga domislil, je našel nekaj, kar bi »zmanjšalo« njegove podjetniške posebnosti. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da sogovornik ni posebno podjeten.

Pogovor je potekal približno takole. Jaz: »Kaj pa Tone?« On: »Tonetu je bilo lahko. Njegov oče je bil pomemben direktor in ga je vpeljal v prave kroge ljudi.« Jaz: »Kaj pa Francl?« On: »Francl je iz bogate družine. Veliko so denacionalizirali. Njemu kapital res ni bil problem.« Jaz: »Kaj pa Lojze? On: Lojze se je oženil v bogato družino.« Jaz: Kaj pa Janez?« Pri Janezu se je malo zataknilo. Oba sva vedela, da je Janez človek, ki se je naredil sam. Njegova družina je bila bolj revna kot ne, sam se je preživljal v času študija in leta 1993 našel odlično tržno nišo - idejo, ki je sicer izhajala iz njegove dotedanje zaposlitve. Osnovni produkt je kombiniral z zanimiv tržnim pristopom in uspel. Začel s sposojenim kapitalom in še danes njegovo podjetje umirjeno rase in konkurenco ves čas pušča nekaj korakov zadaj. Sogovorniku se tudi Janez ne zdi nič posebnega. Zanj je pripravil takle komentar: Janez ... tudi njemu je bilo lahko, saj je točno vedel, kaj trg potrebuje. Na to temeljno modrost podjetništva tudi sam nisem imel več kaj dodati.

Vsebina: Doc. dr. Jaka Vadnjal, GEA College – Visoka šola za podjetništvo